|
Zračni tlak
Zračni pritisk ali zračni tlak je tlak, ki je posledica teže
ozračja. Pritiska na površje zemlje, na vse predmete na njej in deluje v vseh smereh enako. Učinek zračnega
pritiska si lahko predstavljamo podobno kot učinek pritiska vode, če se vanjo potopimo. Vpliv vode seveda precej
bolj občutimo, saj je voda gostejša od zraka, gre pa za isti fizikalni pojav. Lahko ga pojmujemo tudi kot težo
zračnega stebra nad horizontalno ploskvijo.
Kaj je meteorologija?
Meteorologija je znanstveno preučevanje atmosfere, ki
je osredotočena ne vremenske procese in napovedovanje vremena.
Meteorološki pojavi so opazovani
vremenski dogodki ki krasijo meteorologijo in so razloženi iz strani znanosti. Ti dogodki so omejeni od različnih
spremenljivk, ki obstajajo v zemeljski atmosferi.
To so temperatura, zračni tlak, vlaga in gradienti,
ter medsebojna povezanost med posameznimi spremenljivkami in njihove spremembe v časovni periodi. Večina opazovanega
vremena na Zemlji se dogaja v troposferi.
Kaj je vreme?
Vreme obsega vse pojave, ki se pojavljajo v atmosferi nekega planeta. "Vreme"
je običajno mišljeno kot aktivnost teh pojavov v obdobju do nekaj dni. Povprečno vreme v daljšem časovnem
obdobju pa imenujemo podnebje. Te pojave preočujejo meteorologi, ki pa že opozarjajo na klimatske spremembe.
Na
zemlji se pojavljajo kot običajni pojavi veter, nevihte, dež, sodra, toča in sneg, ki se pojavijo v troposferi
ali nižjih delih atmosfere. Gonilo vremena so razlike v energiji, ki je sprejeta od sonca. Zaradi različnih kotov
pod katerim pade sončna svetloba na zemljo, so različni deli zemlje po različnih obsegih različno segreti.
To povzroča temperaturne razlike, katere privedejo do globalnih vetrov, prav tako posredno do drugih vremenskih pojavov.
Neposredni vzroki vremena so temperatura, vlaga, zračni pritisk, oblačnost, hitrost vetra, in dviganje.
Zemeljska
atmosfera je velik povezan sistem, tako da lahko imajo manjše spremembe na enem delu velike posledice na drugih območjih
atmosfere. To pa povzroča težave pri kratkoročnih vremenskih napovedih bolj kot pa pri nekaj dnevnih napovedih,
zato se vremenoslovci trudijo izboljšati to mejo s pomočjo znanosti o preučevanju vremena.
Napoved vremena
Napovedovanje vremena je znanost o napovedovanju stanja atmosfere
za prihodnji čas in določeno lokacij. Zgodovina napovedovanja vremena sega tisočletje nazaj, kljub temu pa
se je tehnika od takrat skokovito izboljšala. Danes napoved deluje na principu zbiranja čim več podatkov o
trenutnem stanju atmosfere (predvsem temperature, vlage in vetra) in uporabljanja znanja o procesih v atmosferi za določitev
kako se bo razvijala atmosfera v prihodnosti. Kljub temu pa zaradi zmedenosti atmosfere in nepopolnega razumevanja procesov
to pomeni, da napoved postane manj natančna s povečanjem območja za katerega napovedujemo vreme.
Dež
 Dež je ena izmed oblik padavin, poleg snega, toče, sodre in rose.
Dež
nastane, ko posamezne vodne kapljice iz oblakov padajo proti Zemlji. Ves dež ne doseže zemljinega površja;
nekaj ga pri padanju skozi suh zrak tudi izhlapi. Včasih izhlapi prav ves dež.
Dež igra vidno vlogo
v hidrološkem ciklu, v katerem vlaga iz oceanov izhlapeva, se kondenzira v oblake, pade nazaj na zemljo, in se slej ko
prej vrne v ocean s tokovi in rekami, s čimer se cikel ponovi.
Količino dežja merimo z dežemerom (ombrometrom)
in izrazimo kot globino vode, ki se zbere na ravni podlagi. Včasih jo izrazimo v litrih na kvadratni meter (1 L/m2 =
1 mm).
Po mednarodni razvrstitvi oblakov prištevamo samo dve vrsti oblakov med deževne oblake: kumulonimbuse
in zelo razširjene nimbostratuse.
Ime kopastih in slojastih (plastovitih) oblakov imajo pripono "nimbus"
(latinsko: deževni oblak). Obe vrsti oblakov spadata k mešanim oblakom, kajti sestavljeni so iz vodnih kapljic in
iz ledenih kristalčkov.
S tako sestavi si razlagamo vsaj na naši zemljepisni širni nastanek dežja.
Deževne kapljice namreč ne nastanejo iz množice majhnih kapljic v oblaku, njihov nastanek je fizikalno zelo
zapleten.
Merjenje zračnega pritiska
V preteklosti so ga prvič izmerili z živosrebrnim barometrom. Pozneje so iznašli še druge metode
za merjenje pritiska. Ena izmed njih temelji na zaprti pločevinasti dozi, ki se pod vplivom zračnega pritiska širi
ali stiska. Te spremembe prenašamo na kazalec in odčitamo na skali. V današnjem času so najbolj razširjeni
senzorji pritiska na podlagi silicijevega kristala, ki pri spreminjanju pritiska spreminja električne lastnosti.
Preračunavanje zračnega pritiska
Ker se
zračni tlak z višino spreminja, podatkov s posameznih merilnih mest ne moremo neposredno primerjati med seboj. Zato
je dogovorjeno, da pritisk najprej preračunamo na enako nadmorsko višino. Privzeta višina je višina morske
gladine 0 m. V tem primeru govorimo o redukciji pritiska na morski nivo. Pri izračunu izmerjenemu pritisku prištejemo
pritisk fiktivnega zračnega stolpca, ki bi segal od merilnega mesta do gladine morja. Ta popravek ni vedno enak. Odvisen
je od tega, kakšno temperaturo ima namišljeni zračni stolpec. Izhodiščna temperatura tega stolpca
je vedno trenutna temperatura zraka na merilnem mestu. Ta pa se ne ujema vedno z dejanskimi razmerami v atmosferi. Zato redukcija
ni natančna. Napaka narašča z nadmorsko višino merilnega mesta. Da napaka ne bi presegla sprejemljive
meje, je sprejeto, da se pritisk z merilnih mest nad 700 m nadmorske višine ne reducira na morski nivo.
|
